Zamolčane zgodbe iz prve svetovne vojne

Družinske zgodbe

Uvod

Prva svetovna vojna je razbila ali uničila mnoge družine, spet druge pa so nastale, ko so se prvič srečali ljudje, ki se sicer verjetno ne bi. V negotovem vojnem času so se nekateri na hitro poročili, saj niso vedeli, koliko časa jim je še ostalo. Drugi so bili za zmeraj razdvojeni. To ni zadevalo samo vojakov: izdelovalci streliva, mornarji in medicinske sestre so se selili v skladu s potrebami industrije in vojne. Zaradi grožnje okupacije in vzpostavitve novih nacionalnih mej je prišlo do novega vala beguncev, predvsem iz Belgije, delov Francije in Vzhodne Evrope. Tukaj ponujamo izbor zgodb, ki ponazarjajo, kako je vojna spremenila usode nekaterih evropskih družin.

Ljubezen v ujetniškem taborišču

Potem ko je bil zastrupljen s plinom, ustreljen in zajet kot nemški vojni ujetnik, je bilo zadnje, kar je irski vojak Joseph Heapes pričakoval, to, da bo našel ljubezen.

Heapes, rojen leta 1887, je med letoma 1906 in 1913 že služil v Indiji in Burmi pri irskem pehotnem polku Royal Irish Rifles. Ko je leta 1914 izbruhnila vojna, so ga znova vpoklicali v vojsko in ga poslali v celinsko Evropo, kjer je bil ranjen, zajet in interniran v taborišču Limburg.

Tam pa se je med dopisovanjem s sestro Thereso, hišno pomočnico v dublinškem predmestju Killiney, njegova sreča obrnila. Theresa je svoje sodelavke spodbujala, naj ujetnikom pišejo, da bi jih razvedrile, in ena od žensk, ki se je odzvala, je bila Mary Fearon, kuharica iz Dundalka.

Pisala je Heapsu in kmalu sta si začela redno dopisovati. Sledila so mnoga pisma in fotografije, dokler se ni Heapes leta 1919 končno vrnil domov na Irsko.

Heapsova snaha, Máire Uí Éafa, ki je na zbirnem dnevu v Dublinu prispevala uradna pisma, potni list in medalje, je povedala, da je bilo Mary očitno všeč, kar je videla, kajti par se je leta 1921 poročil. Dobila sta sina in dve hčeri.

Vojna skozi oči otrok

Barvna risba Angleža s polcilindrom, ki beži pred nemškim topovskim izstrelkom, je izraz iskrenega ogorčenja dveh otrok, katerih domovino po njunem mnenju brez razloga z vseh strani napadajo sovražniki.

Ilustracije, ki jih spremljajo besedilo in rime, sta ustvarila sorojenca Koepke in izvrstno ponazarjajo patriotizem in navdušenje v zgodnjih fazah prve svetovne vojne.

Na risbah je najti Nemca, ki kaže jezik Angležu, in Francoza pri pouku nemškega jezika.

Otroka, morebiti iz Hamburga, sta sestavila tudi pesmi, ki se nanašajo na vojne dogodke, kot je bila predaja francoske trdnjave Maubeuge 7. septembra 1914 in potopitev treh oboroženih britanskih križark 22. septembra istega leta.

Ena izmed pesmic se v prevodu glasi takole:

Ko bi Angleži le doumeli,
da tudi njim se ne obeta sreča,
bi takoj za mir se zavzeli
Strah v kosti jim bomo nagnali,
da bodo pred nemškim topom bežali.

Velikonočno voščilo s frontne črte

Nemški vojak Reinhold Sieglerschmidt je v enem od številnih pisem svoji ljubljeni ženi Helene Wiszwianski obljubil, da bo z njo preživel že binkoštno nedeljo.

20. aprila 1916 je 32-letnik zapisal: "Moja sreča, moja največja sreča, za veliko noč bom še daleč proč, ampak drugi pomladni praznik – binkošti – ne bo minil, ne da bi bila spet skupaj ... Tvoj Reinhold."

Sieglerschmidt je bil rezervni poročnik pri »7th Battery of the 2nd Guard Reserve Foot Artillery Regiment« in je služil na vzhodni fronti v bližini mesta Daugavpils (današnja Latvija). Ves čas vojne je pisal dnevnik za Helene, ki je bila rojena v Vilni (Litva) in je bila judovskega porekla.

Sieglerschmidt je padel na zahodni fronti februarja leta 1918, zapustil je ženo s tremi otroki.

Fotografije in zvezke njegovih pisem je na zbirnem dogodku v Frankfurtu prispeval Sieglerschmidtov vnuk Jörn Sieglerschmidt.

Igrače iz strelskih jarkov

Nobenega dvoma ni, da je Charles Grauss, ko je bil s svojim polkom nameščen v Franciji, nenehno mislil na svojo hčer Ghislaine.

Ko je služil kot poročnik v 339. in 286. francoskem pehotnem polku, je izrezljal in poslikal nekaj miniaturnih živali s kmetije, da bi se z njimi igrala njegova hči. Komplet, spravljen v kovinsko škatlo, je vseboval prašiča, osla, zajca, psa, miš, ovco, raco in kokoš. Grauss je Ghislane poslal tudi ganljivo pismo s komičnimi risbami, na katerih sta bila upodobljena on in hči; čudovito hišo, ki jo je želel podariti njeni materi, in poljube za otroka, ki ga je imel tako rad. Grauss je padel v bitki 29. aprila 1918, star 37 let.

Te predmete je, skupaj s skicirko in osnutki, akvareli ter podobami sovojakov iz različnih delov Francije, kjer je bil Grauss nameščen, prispeval Memorial de Verdun, francoski muzej, posvečen vojni v letih 1914–1918.

Ure angleščine za deklico iz Luksemburga

Ameriški častnik je bil tako ganjen nad radodarnostjo luksemburške družine, ki ga je po koncu prve svetovne vojne sprejela pod streho, da je njihovi deklici za prvo obhajilo podaril to žlico.

Maria Wagner je bila stara devet let, ko se je družini v Battembourgu skupaj z dvema drugima Američanoma pridružil mlad vojak, znan zgolj po imenu Millner.

Čas, ki ga je preživel pri družini, se je deklici vtisnil v spomin. Ne le da je na Mario včasih pazil, učil jo je tudi angleščine. Irmine Thelen, Mariina hči, ki je prispevala žlico, je povedala, kakšen vtis je naredilo na njeno mamo, da je bil tujec pripravljen pomagati njeni družini in se boriti za njihovo svobodo.

V znak svoje hvaležnosti je Millner Marii podaril srebrno žlico. Na sprednji strani, kjer je vgraviran ameriški orel, piše: "Vojna razglašena 6. aprila 1917" in "Branilci svobode ZDA", na zadnji strani pa je najti "ZDA" in gravuro letala.

Gospa Thelen, ki je dejala, da bi rada izvedela kaj več o Milnerju, je prispevala tudi 20 razglednic, na katerih je prikazana škoda, ki jo je naredila vojna na različnih lokacijah, in nemški vojni ujetniki pri delu.