Knjižne poti

Branje (naj bo tiho ali glasno in namenjeno občinstvu) je bilo nekaj, kar so cenili ljudje vseh razredov po vsej srednjeveški Evropi, zato so si izmenjevali tudi svoje knjige. Dejansko je vse od zgodnjega srednjega veka (z Merovingi in Karolinci) do poznega srednjega veka obstajala obsežna mreža po kateri so krožile knjige (poleg tega pa še mreže, ki so jih osnovale ženske pokroviteljice).

Prevladovanje latinščine kot jezika, si ki ga deli krščanska pismena elita, je bil eden od vidikov zgodnje srednjeveške literarne kulture, ki je spodbujala izmenjavo knjig. Pravzaprav se je beseda „pismen“ ali litteratus v latinščini prvotno nanašala posebej na ljudi, ki so znali brati in pisati latinščino. Lingua franca je omogočila ljudem iz različnih kultur in različnih govornih jezikov, da komunicirajo in si izmenjujejo znanje ter pisanje. Posebej pomemben primer tovrstne izmenjave je Alkuin iz Yorka (735–804), severnoumbrijski učenjak, ki ga je frankovski cesar Karel Veliki imenoval za vodjo verske šole v Saint Martin de Toursu v Franciji. Alkuin je bil velik ljubitelj knjig in ključna oseba v izobraževalni reformi, ki jo je Karl Veliki uvedel med svojo vladavino. V enem od svojih pisem cesarju Alkuin izrecno prosi za dovoljenje, da pošlje nekaj svojih študentov v York po več knjig iz knjižnice Minster, da „se vrnejo v Francijo s cvetjem Britanije, da vrt ne bo omejen samo na York, ampak bo obrodil sadove tudi v Toursu“.

Alkuin je sicer dobro znan primer tega gibanja, ni pa niti slučajno edini Anglež, ki je zapustil svojo domovino, da bi prenesel svojo vero in znanje na celino. To je bil v zgodnjem srednjem veku pogost pojav. Ohranjena korespondenca med svetim Bonifacijem (672–754) in angleškimi misijonarskimi nunami (npr. Leobo, opatinjo Tauberbischofsheima) v „Nemčiji“ dokazuje pomembnost pismenih ženske za izobraževanje osvojenih poganov. Misijonarji, ki so ustanavljali samostane in potovali med njimi, so vedno s seboj prinesli tudi knjige in z njimi otoški slog pisanja, s čimer so vplivali na izdelavo rokopisov na celini.

Zgornji rokopis je bil napisan okoli leta 700 v otoški minuskuli, pisavi, ki je nastala in se je uporabljala širom Britanskega otočja (od tod ime „otoška“). Težko je z gotovostjo določiti, kje je bil napisan: lahko bi bil izdelan na Irskem ali v Northumbriji ali celo v Echternachu s strani menihov, izurjenih v otoški pisavi. Vsekakor pa smo lahko prepričani, da je bil shranjen v knjižnici samostana v Echternachu (v današnjem Luksemburgu), ki jo je ustanovil angleški misijonar Sv. Willibrord iz Northumbrije (658–739). Ta rokopis in drugi podobni izdelki dokazujejo, da pot rokopisov čez geografske in jezikovne meje ni bila neobičajna.

Čeprav smo do sedaj navajali le primere otoških knjig, ki so potovale po vsej celini, je nujno, da se zavedamo, da ta proces ni bil značilen le za angleške misijonarje, ampak je potekal v vseh kulturnih regijah.

V visokem srednjem veku (11.–13. stoletje) so se rokopisi podobno prenašali. Vendar so se v teh stoletjih razvile nove metode in poti za izmenjavo knjig. V 13. stoletju so se pojavile tri ključne skupine, ki so pomembno vplivale na izmenjavo srednjeveških knjig: univerze, mendikantski redovi, in begine (in druge ženske verske skupine).

Mendikanti so bili redovniki, ki so se posvetili življenjskemu slogu revščine in ministrstva (poučevanja evangelijev). Niso živeli na istem mestu, ampak so stalno potovali iz enega mesta v drugo in učili revne. Zato je bilo potrebno, da so imeli knjige, ki jih je bilo mogoče enostavno prenašati na dolge razdalje in brati brez pomoči stojala. Kroženje knjig v srednjem veku ni bilo odvisno samo od ljudi, ki so brali fizične knjige, prav tako pomembno je bilo, da so ljudje lahko poslušali nekoga, ki jim bere ali recitira knjigo.

Mendikantski redovnik je zato nosil svojo Biblijo s seboj, ko je potoval iz mesta v mesto, in jo „delil“ z vsakomur, ki ga je poslušal, medtem ko je oznanjal evangelij. Mendikanti niso bili edini ljudje v srednjem veku, ki so potrebovali in uporabljali prenosne knjige. V 13. stoletju je zato prišlo do premika v izdelavi knjig. Namesto knjig velikega formata so začeli izdelovati knjige v majhnem formatu (zlasti Sveto pismo), da bi zadovoljili vse večjo potrebo po enostavnem prenašanju.

Begine – polverske skupine žensk, ki so živele v urbanih območjih, skrbele za prebivalstvo ter včasih oznanjale evangelij – so bile še ena vplivna skupina pri prenosu rokopisov. Begine so znale brati in pisati v ljudskem jeziku, zato so uveljavile uporabo pisane besede v ljudskem jeziku za verske namene. Poleg tega so s svojim pisanjem, poučevanjem in široko mrežo verskih in posvetnih pokroviteljev pomembno prispevale k prenosu verskih in posvetnih besedil v ljudskem jeziku.

V srednjem veku so se z zbiranjem knjig ukvarjale različne družbene skupine, predvsem (čeprav ne izključno): samostani, univerzitetne knjižnice (in katedralne šole) ter aristokrati. V primeru aristokratov so zbirke (ali knjižnice) po smrti prešle v last njihovih potomcev ali pa so jih razdelili sorodnikom, prijateljem, ali ustanovam, kot so bili samostani ali cerkve. V poznem srednjem veku, okoli 14. stoletja, je nastajalo vedno več obsežnih in podrobnih popisov knjižnih zbirk ali knjižnic (tako osebnih kot institucionalnih).

Zaradi teh zapisov je mogoče videti, katere knjige so v tem obdobju brale posamezne skupine ljudi – kaj so podedovali (starejši rokopisi) in kaj so kupili (novo nastali rokopisi). Nekatere zelo pomembne zbirke kraljev so razlog, da so se številni izjemni rokopisi ohranili do danes. Karel V. (kralj Francije), Jean de Berry (vojvoda Berrijski), Philippe le Bon (Burgundski vojvoda), Louis de Bruges (ali Louis de Gruuthuse) so le nekateri od pozno srednjeveških bibliofilov, ki so imeli v lasti večje zbirke.

V poznejšem srednjem veku so ženske še naprej imele pomembno vlogo pri prenosu knjig. Plemkinje so imele zaradi porok in dedovanja še posebej pomembno vlogo pri širitvi pomembnih zbirk. Elizabeta Bavarska (1370–1453), žena Karla V., je podedovala majhno knjižnico, ki je s poroko postala del Karlove zbirke. Ludvika Savojska (1476–1531), mati Franca I., je lastništvo svojih knjig (npr. Roman de Fauvel) prenesla na svojega sina, poleg tega pa se zdi, da je bila aktivna udeleženka v njegovem literarnem življenju, kar kažejo pogoste omembe in posvetila v knjigah, napisanih za Franca.

Rokopisi so se pogosto prenašali v vseh družbenih okoljih ne glede na spol, jezik ali pismenost. Knjige so se v celotnem srednjem veku pogosto in nepretrgoma gibale med jeziki in po geografskem prostoru – gibanje, ki ga je mogoče izslediti celo v rokopisih samih – ker je branje ustvarilo mreže in skupnosti v kulturi, ki je ljubila pisano besedo.